četrtek, 10. januar 2013

V premislek

Danes sem dobila mail, ki mi je dal misliti. Zato tudi objavljam tele besede, ki povedo vse kar se trenutno dogaja v moji glavi.  

Obstaja trenutek v tvojem življenju, ko spoznaš, 
kdo je pomemben, kdo nikoli ni bil pomemben, 
kdo ni več pomemben in kdo bo vedno pomemben. 

Zato ne skrbi za ljudi iz preteklosti,
obstaja razlog zakaj ne bodo v tvoji prihodnosti.



sreda, 09. januar 2013

Dolg za nazaj


Me je kar sram, kako mi je vse pobegnilo. Saj vem, da bi si morala vzeti čas zase in da kaj napišem, a enostavno ni šlo. V zadnjih dveh mesecih leta 2012 se je zgodilo toliko stvari, da ne vem kje naj začnem. Bom poskusila na začetku, ampak verjetno bojo misli skakale in letele ena čez drugo, ker imam veliko stvari v glavi.
No, v sredini meseca novembra je k meni našel pot ... tra la la ... sizzix big shot. Jupi. Vesela vesela vesela zelo. In seveda je sledila preizkušnja vseh priloženih stvari, torej rezil, mapic. V glavnem, zadovoljna sem še in še. Sploh ne vem, kako sem lahko prej določene stvari delala na roke. Zdaj pa je to vse tako enostavno. Narediš sendvič in zavrtiš. Kupila sem ga pa v čudoviti trgovinici Bead.si, kjer so vsi zelo prijazni in ustrežljivi. In zelo mi je prišel prav, tale moj sizzix, pri izdelovanju novoletnih voščilnic za sestrično, saj mi jih je naročila kar 180. Ja, 180 voščilnic. 



V novembru pa se mi je tudi iztekla porodniška in sem se vrnila v krog čudovitih sodelavk. Sem že komaj čakala, da jih vidim in da kakšno rečemo. Tako sem se veselila tudi ponovnega videnja s Tatjano. A to je trajalo le malo časa, saj je odšla na porodniško. In ne morem povedati, kako sem vesela, da bojo dobili dojenčka.
Ker se je iztekla porodniška, je šla moja mala princeska v vrtec. Z uvajanjem ni bilo nobenih problemov. In tudi zdaj gre prav rada v vrtec. Prav tako pa tudi starejši sin. Je ponosen, ker je veliki bratec, ki poskrbi za mlajšo sestrico.
Med tem časom v službi pa sem spoznala čudovite punce, sodelavke. Res so neverjetne. Zato, HVALA, za vse čudovite trenutke, ki smo jih preživele skupaj. One bojo že vedele kako in zakaj. Sledile so izmenjave in preizkušnje super receptov.
Pa je že tu december. Veseli december. Ja, začetek decembra je že bil vesel. Konec pa malo manj. A lepo počasi. Kot vedno sem tudi tokrat pripravila nekaj malega za sodelavke za obdarovanje za praznični december. Tako so nastali tili paketki presenečenja. Vsebina ni bila prav bogata, a je bilo narejeno in dano s srcem. V vsakem paketku se je skrivala mala čajna svečka v srebrni barvi s smrekico in čokoladni evro. Za želje v novem letu 2013. 




Kot sem že omenila, je bil december vesel tudi pri meni. Torej... pot v moj domek je našel Boschev mum aparatek. Za katerega sem zelo vesela, da ga imam, saj se mi je uresničila še ena želja. Tako, da se je že veselo stepalo, mešalo in seveda peklo. Glede na to, da sem od sodelavke dobila ogromno novih receptov. Ja, je bilo potrebno preizkusiti tako recepte kot aparatek. 



V drugi polovici decembra pa me je začelo čedalje bolj stiskati. Zakaj? Zato, ker se mi je iztekalo pripravništvo. Pogovarjali smo se in javila sem se na razpis za nadomeščanje Tatjane, a nisem bila izbrana. Ko sem hotela vedeti razlog zakaj ne, so mi rekli, da zato, ker nimam opravljenega strokovnega izpita in ker imam dva majhna otroka. To me je vrglo s tira. Doma sem jokala. No, izbrali so punco (in ne mislim nič kaj slabega, želim ji sreče in uspeha), ki prav tako nima opravljenega strokovnega izpita in kot mi je sama povedala, ga tudi ne namerava narediti, in seveda ima dva otroka, ki pa sta sicer malo starejša kot moja. No...ko bi se vsaj spomnili kakšen boljši razlog, zakaj nisem bila izbrana. A to je za mano, Zdaj sem brezposelna, prijavljena na zavodu in srečna, ker preživljam čas s svojima sončkoma. Zdaj pa bo prišel čas, ko se bom začela intenzivno učiti za strokovni izpit. Zaprlo se mi je okno, a odprla se mi bojo grajska vrata. In v to verjamem. 

Moj "majček" kup literature za strokovni izpit. 


Mislim, da sem prišla do konca. A, ne. Sem se zmotila. Božične in novoletne praznike sem preživela v krogu ljudi, ki mi pomenijo vse na svetu. Za Božič smo bili doma in sta prišla še moj brat in moja mami, novo leto pa smo dočakali v Ljubljani pri bratu in mami. Bilo je čudovito. Še celo otroka sta dočakala novo leto, da smo skupaj nazdravili.

Slike voščilnic pa objavim v naslednji objavi. 

torek, 08. januar 2013

Polnjene paprike iz pečice

Tale objava je nekakšen test. Kajti kot veste nisem mogla nalagat slik. Torej. Tole so moje polnjene paprike iz pečice. Točno tako. Iz pečice. Sama priprava je tako super, da sem jih sigurno delala prvič v pečici, ampak sigurno ne tudi zadnjič. Delala sem jih po receptu moževe sodelavke. No, takole gre. Meso sem prepražila na veliko čebule in česna. Riž sem pokuhala, moževa sodelavka ga sicer le namoči. Zmešala skupaj, začinila in seveda poskusila. Paprike sem očistila in nadevala. Zložila sem jih v veliko posodo in dala v pečico na 200°C za pol ure. Vmes sem naredila omako. In jo dodala k paprikam. Dala nazaj v pečico na 180°C za cca 45 minut. Glede na to, da sem imela extra velike paprike bi jih lahko še majčkeno pokuhala v pečici, a imam raje da je papriko čutiti, ko jo ješ in ne da se ti razpade. Tako.


Rabim pomoč

Ojla.

Spet jaz. A tokrat rabim pomoč nekoga, ki ima kaj več znanja in izkušenj z bloggom kot jaz. In sicer, kot sem že omenila v prejšnji objavi, nikakor ne morem naložiti slik. Vedno, ko odprem ikono za vstavljanje slik mi ne da opcije z okenčkom in tipko prebrskaj. Temveč je le prazen prostor. Kaj bi to lahko bilo? Kako naj objavim slike? Mi lahko kdo pomaga? Prosim, če kdo kaj ve naj mi svetuje.
 
Že v naprej hvala za vso pomoč.
 
LP
 

ponedeljek, 07. januar 2013

Ko misliš, da si pripravljen...

Ja, saj vem, da imam že kar nekaj stvari za objavit, ampak ne gre. Zakaj? Ker želim zraven dodat slike, a jih ne morem. Enostavno mi ne dovoli. Ko odprem ikono vstavi sliko, mi ne ponudi možnosti prebrsaj. Tako da, objave sledijo, ko bo možnost dodajanja slik.
 
Ampak to  ni bila moja današnja tema. Da se vrnem in razložim zakaj tak naslov. V decembru pred prazniki sem končala pripravništvo in ostala brez službe. Nekaj se je sicer kazalo, da bi nadomeščala sodelavko, ker je odšla na porodniško, a se mi ni uresničilo. Škoda. Sem se tako veselila. Toda, življenje je pestro in nepredvidljivo. Zaradi tega pa niso bili prazniki nič kaj manj praznični, decemberski ali veseli. Bili so super družinski. Saj je bil moj dragi možek 14 dni na dopustu. No, sem in tja je moral kak dan v službo. Bili smo skupaj. Mi štirje. Božansko. Bila sem resnično neizmerno vesela, in sem še. Kajti dolgo časa že nismo bili toliko časa skupaj. Tudi otroka sta uživala. Potem pa pride današnji ponedeljek. Zjutraj se poslovimo, ker je šel ati v službo. Z malčkoma pa se crljamo in hecamo v postelji, saj se nam ni mudilo. Vse lepo in prav. Ju odpeljem v vrtec. Brez problemov. Oba vesela in pridna. Pridem domov. Si naredim kavo. In... ŠOK. Začnem jokati kot strela z jasnega. Nič mi ni bilo jasno. Sama doma. Prazno stanovanje. Saj sem vedela, da sem doma, brezposelna. ampak resnično si nisem mislila, da mi bo tako težko. Ko misliš, da si pripravljen na tako stvar. Nisi. Nikoli.