sobota, 11. avgust 2012

Izlet po Ljubljani

Ja, spet sem bila z otrokoma v Ljubljani pri mojih. No, od obiska je minilo že 2-3 tedne, a vseeno. Glede na to, da sem živela v Ljubljani in da sem se preselila na deželo (ljubezen pač dela svoje), vidim svoje rodno mesto v drugačni luči. Ko sem se vsak dan vozila v srednjo šolo in kasneje na faks z avtobusom, se mi je zdela Ljubljana tako dolgočasna. Poznala sem marsikateri kotiček. Ulice. Trgovine. Lokale. In še bi lahko naštevala. Nikoli pa nisem razumela kaj vidijo turisti. Meni se je zdelo mesto kot mesto. Otroka pa sta mi odprla oči. Ko sem videla, kakšen užitek se je bilo sinu peljat z mestnim avtobusom, mi je zaigralo srce. Meni je bila vožja v šolskih dneh muka in trpljenje. Poleti pa zastonj švicanje. Ja, avtobusi polni ljudi, vsak svoj parfum, brez klim in zraka ter peklenske temperature.
No, v glavnem. Že vožnja z avtobusom je bila dogodivščina. Vstavili smo se v senvi Prešernovega spomenika, kjer smo se okrepčali z vodo in piškotki.


Potem pa smo se šli peljat z vlakcem na ljubljanski grad. Res da je vožnja trajala le nekje 10-15 minut, a bilo je super doživetje.


Na gradu smo si ogledali veliko dvorišče in pod krošnjami na travici so imeli knjižnico pod krošnjami. Babi je z hčerko počakala na dvorišču, s sinom pa sva se odpravila po zavitih kovinskih stopnicah v stolp. Že pot navzgor je bila zame klavstrofobična kaj šele za dol. Toda pogled s stolpa na mesto in grajsko dvorišče je bil čudovit. Tudi mali je neizmerno užival. Še posebno, ko sva med krošnjami iskala babi in sestrico. Bil pa je tudi navdušen nad pogledom na mesto.



Pot nas je vodila z vlakem nazaj v center. Kjer smo si še dodatno ogledali vlakec in sin si je celo od znotraj pogledal lokomotivo in sedel va njej. Bilo je popolno navdušenje.
Potem pa smo slišali igranje lajne. Zanimivo. Ne vem, če bi kdaj prej tako opazila možakarja, ki jo je igral. In kako je bil vesel ter prijazen.

 
Ja, res je. Ljubljana se mi je odpirala v novi podobi. In bila sem vesela, da smo se odpravili na izlet po Ljubljani. Me prav zanima kaj me čaka naslednjič.

četrtek, 09. avgust 2012

Ku ku

Ja, še sem tu. Ne morem verjeti, da je že en mesec od zanje objave. A spet me daje pomanjkanje časa. Saj ne, da ne bi hotela ustvarjati, ampak mi enostavno ne znese. Ne enkrat temveč večkrat sem si že pripravila šivalni stroj na mizo in vse potrebno, da začnem. Pa se je tu tudi končalo. Zakaj? Ker se mi je malčica zbudila. Ja, vedno ko se namenim, da bom kaj naredila zase in za svojo dušo, me otroka zmotita. Toda, moja sončka sta trenutno na prvem mestu. Kar pač pomeni, da naredim nujne zadeve in da se veliko igram in družim s sinom in hčerko. In vem, da je tako prav. Kajti sin hodi v vrtec in rada izkoristim čas, da se druživa in zabava. Hčerka pa gre čez cca 3 mesece v vrtec in se bo najino non stop druženje rahlo pretrgalo. Zato pa zdaj uživam vsak trenutek, ki ga imam, v družbi svojih otrok. in resnično sem vesela, da ju imam. Neprecenljivo ju je opazovat pri igri. In kako se že skupaj igrata. Potem pa sledi vreščanje in piskanje od veselja. Seveda tudi žgečkanja ne sme manjkati.

 Počasi pa tudi ugotavljam, da bo potrebno ponovno pospraviti in urediti ustvarjalni kotiček. Kajti v tem mesecu brez ustvarjanja se je na moj kotiček odlagalo določene stvari, ki ne sodijo ravno vanj. Tako da bo potrebno najprej najti čas za pospravljanje. To se mogoče zgodi že danes, ko bo prišel sinek domov in se bosta z malo skupaj igrala. Mami pa bo hitro pospravila svoj kotiček. Želje so. In prav je, da so. Prav tako tudi sanje. In ideje. Še dobro, da imam blokec, kamor pišem in rišem določene zamisli in ideje. Kajti brez tega blokca v času neustvarjanja, bi ideje pobegnile iz glave.

Potem pa je tu še misel na vrnitev v službo. Jee. Po eni strani komaj čakam, a po drugi niti ne. Zakaj ne? Zato, ker se bo kmalu po moji vrnitvi podala v porodniško sodelavka in prijateljica, s katero imava take in drugačne debate o idejah in zamislih. Da ne bo kdo narobe razumel. Zelo sem vesela, da bo imela še enega otročka. In iz srca ji želim vse naj naj.

Aha, zdaj pa je čas, da končam. Mala se je zbudila. Se slišimo.