Ku ku

Ja, še sem tu. Ne morem verjeti, da je že en mesec od zanje objave. A spet me daje pomanjkanje časa. Saj ne, da ne bi hotela ustvarjati, ampak mi enostavno ne znese. Ne enkrat temveč večkrat sem si že pripravila šivalni stroj na mizo in vse potrebno, da začnem. Pa se je tu tudi končalo. Zakaj? Ker se mi je malčica zbudila. Ja, vedno ko se namenim, da bom kaj naredila zase in za svojo dušo, me otroka zmotita. Toda, moja sončka sta trenutno na prvem mestu. Kar pač pomeni, da naredim nujne zadeve in da se veliko igram in družim s sinom in hčerko. In vem, da je tako prav. Kajti sin hodi v vrtec in rada izkoristim čas, da se druživa in zabava. Hčerka pa gre čez cca 3 mesece v vrtec in se bo najino non stop druženje rahlo pretrgalo. Zato pa zdaj uživam vsak trenutek, ki ga imam, v družbi svojih otrok. in resnično sem vesela, da ju imam. Neprecenljivo ju je opazovat pri igri. In kako se že skupaj igrata. Potem pa sledi vreščanje in piskanje od veselja. Seveda tudi žgečkanja ne sme manjkati.

 Počasi pa tudi ugotavljam, da bo potrebno ponovno pospraviti in urediti ustvarjalni kotiček. Kajti v tem mesecu brez ustvarjanja se je na moj kotiček odlagalo določene stvari, ki ne sodijo ravno vanj. Tako da bo potrebno najprej najti čas za pospravljanje. To se mogoče zgodi že danes, ko bo prišel sinek domov in se bosta z malo skupaj igrala. Mami pa bo hitro pospravila svoj kotiček. Želje so. In prav je, da so. Prav tako tudi sanje. In ideje. Še dobro, da imam blokec, kamor pišem in rišem določene zamisli in ideje. Kajti brez tega blokca v času neustvarjanja, bi ideje pobegnile iz glave.

Potem pa je tu še misel na vrnitev v službo. Jee. Po eni strani komaj čakam, a po drugi niti ne. Zakaj ne? Zato, ker se bo kmalu po moji vrnitvi podala v porodniško sodelavka in prijateljica, s katero imava take in drugačne debate o idejah in zamislih. Da ne bo kdo narobe razumel. Zelo sem vesela, da bo imela še enega otročka. In iz srca ji želim vse naj naj.

Aha, zdaj pa je čas, da končam. Mala se je zbudila. Se slišimo.